Glede na rezultate raziskave, ki sta jo izvedli Univerza v Linköpingu in univerzitetna bolnišnica Linköping na Švedskem, so se pri ženskah, ki so bile vključene v skupinsko terapijo in so se naučile sproščanja, težave, povezane z menopavzo, zmanjšale za polovico.

Sedem od desetih žensk v menopavzi ima prej ali slej težave z oblivi vročine in potenjem. Pri eni od desetih žensk trajajo te težave pet let ali dlje, pri čemer povzročajo predvsem nelagodje v družbenih situacijah in nespečnost.
Izvor teh težav ni znan. Znano pa je, da zmanjševanje količine ženskega hormona estrogena, ki se pojavi v menopavzi, vpliva na center za uravnavanje telesne toplote v možganih, ki je v hipotalamusu.

Zdravila z estrogenom so dokazano uspešna. Konec devetdesetih let 20. stoletja so švedski zdravniki s hormonskimi tabletami zdravili približno 40 % žensk z zmernimi do resnimi simptomi. Vendar se je uporaba teh tablet drastično zmanjšala, odkar so nova odkritja pokazala, da takšno zdravljenje povečuje tveganje nastanka raka dojke in kardiovaskularnih bolezni. Delež žensk, ki dandanes težave, povezane z menopavzo, zdravijo z estrogenom, se je zmanjšal na 10 %.

To je sprožilo zanimanje za alternativne oblike zdravljenja. Elizabeth Nedstrand, svetovalka na kliniki za ženske, je v okviru svoje doktorske disertacije izvedla raziskavo, v kateri so bile skupini žensk poleg zdravljenja z estrogenom naključno dodeljene tri različne oblike zdravljenja: akupunktura, telovadba in uporabne tehnike sproščanja (applied relaxation) – metoda, ki temelji na kognitivni vedenjski terapiji, ki jo je razvil psiholog Lars-Göran Öst.

Rezultati so bili tako zanimivi, da se je leta 2007 začela večja, naključno izvedena raziskava učinkov uporabnih tehnik sproščanja. 60 sicer popolnoma zdravih žensk, ki so obiskale zdravnika zaradi zmernih do resnih simptomov, ki so se pojavljali vsaj 50-krat na teden, je bilo naključno razvrščenih v dve skupini: ena skupina je imela deset skupinskih terapij, druga pa se sploh ni zdravila. Rezultate raziskave sta Nedstrand in Lotta Lindh-Åstrand objavili v znanstveni reviji Menopause.

Terapijo, katere namen je paciente naučiti, kako poiskati mišične skupine v telesu in telo sprostiti s pomočjo dihalnih vaj, je vodila Elizabeth Nedstrand osebno.

»Udeleženke so se naučile vaj, ki so jih morale vsak dan izvajati doma. Cilj je bil, da se naučijo same uporabljati metodo, da bi lahko same obvladovale simptome.«

Ženske so v obdobju intervencije in še tri mesece po njem v dnevnik zapisovale oblive vročine. Trikrat so morale izpolniti tudi vprašalnik o »kakovosti življenja« in dati vzorec sline za analizo stresnega hormona kortizola.
Rezultati so bili osupljivi. Pri ženskah iz skupine, ki se je zdravila, se je število oblivov vročine s povprečno 9,1 zmanjšalo na 4,4 na dan, pri čemer se je ta učinek ohranil še tri mesece po zadnji skupinski terapiji. Zmanjšalo se je tudi število oblivov vročine v kontrolni skupini, vendar le z 9,7 na 7,8.

Ženske iz skupine, ki se je zdravila, so poročale tudi o boljši kakovosti življenja v smislu spomina in koncentracije, spanca in anksioznosti. V zvezi z izločanjem stresnega hormona pa ni bilo statistično pomembnih sprememb.
»Raziskava je potrdila, da lahko uporabne tehnike sproščanja pomagajo ženskam s težavami, povezanimi z menopavzo. Upam, da se bo lahko ženskam takšno zdravljenje zagotovilo v okviru osnovnega zdravstvenega varstva in zasebnega zdravstva,« je povedala Elizabeth Nedstrand.

Vir: Science Daily

Odnos med samozavestjo in stresom je zapleten, saj sta ta dejavnika medsebojno povezana in vplivata drug na drugega. Pomanjkanje samozavesti ima lahko psihološke posledice, zaradi katerih je oseba bolj dovzetna za stresne situacije. Nenehno velik stres lahko sčasoma postopno spodkopa tudi zdravo samozavest. Visoka samozavest pa nas lahko varuje pred stresnimi dogodki, medtem ko je okolje z malo stresa ugodno za posameznike z nižjo samozavestjo.

Samozavest je mnenje posameznika o samemu sebi. Oseba z zdravo, visoko samozavestjo ima na splošno pozitivno, čeprav realno samopodobo, pri čemer se zaveda svojih prednosti in slabosti ter jih sprejema. Samozavest običajno gradimo v otroštvu, vendar jo je mogoče izboljšati ali omajati tudi pozneje v življenju.

Stres se nanaša na občutke pritiska in zaskrbljenosti. Vzroki stresa so zelo različni, vendar so ti občutki pogosto povezani z vsakodnevnimi odgovornostmi in skrbmi ter so običajno izrazitejši pri ljudeh, ki nosijo večjo odgovornost. Posameznikovo dojemanje okoliščin je ravno tako pomembno kot sama dejstva teh okoliščin. Nekdo lahko novo delovno nalogo dojema kot čudovito priložnost, nekdo drug pa kot neznosno breme.

Eden od primerov medsebojnega vplivanja samozavesti in stresa je ta trenutek dojemanja. Bolj je verjetno, da bodo osebe z višjo samozavestjo pozitivno ocenile svoje zmožnosti in pri novih podvigih pričakovale uspeh. Če pričakujemo uspeh, je tudi misel o začetku novih projektov manj stresna.

To vzajemno delovanje med samozavestjo in stresom bolj škodi osebam z nizko samozavestjo. Ti posamezniki se običajno počutijo nebogljeni, nemočni in nesposobni. Ob takšnih občutkih se zdi vsaka naloga bolj zastrašujoča in celo običajne izzive dojemamo kot nepremagljive.

Ena od pogostih posledic podpovprečne samozavesti je pomanjkanje odločnosti. To lahko privede do začaranega kroga, v katerem oseba zaradi nizke samozavesti sprejme več dela, kot ga lahko opravi. S tem pa se poveča stres. Samozavest in stres lahko v takih primerih povzročita cikel negativnih povratnih informacij. Urjenje ustrezne odločnosti lahko pripomore k zmanjšanju stresa v takšnih situacijah in s tem prispeva k izboljšanju samozavesti.

Stresnim situacijam se ni mogoče vedno izogniti, vendar lahko s tehnikami za opažanje kopičenja stresa in obvladovanje tega stresa izboljšamo odnos med samozavestjo in stresom. Velik stres lahko zniža samozavest, vendar se ta učinek lahko zmanjša, če stres opazimo zgodaj. Učinek stresa na samozavest se lahko zmanjša tudi s tehnikami sproščanja, programi upravljanja s časom in drugimi orodji za obvladovanje stresa.

Avtogeni trening je tehnika sproščanja, ki vam lahko pomaga izboljšati samopodobo tako, da uspešno zmanjšuje stres vsak dan. Z redno vadbo avtogenega treninga lahko premagate tudi nespečnost, utrujenost, občutke tesnobe in celo tenzijske glavobole. V kolikor imate preveč stresa v življenju, vam avtogeni trening lahko pomaga, tudi pri povečanju samozavesti.

Več informacij o samozavesti (v angleščini).

igranje in stres

Igranje je, razen za majhno število uspešnih posameznikov, zelo stresen in negotov poklic. Stres in posledična anksioznost pa nista omejena le na čas, ko igralec snema, temveč sta prisotna tudi v obdobjih med snemanji, ki jim olepševalno pravimo »počitek«. Vendar igralec oziroma igralka takrat še zdaleč ne počiva, saj se sooča z velikimi finančnimi in družbenimi obremenitvami, poleg tega pa se mora ves čas udeleževati avdicij. Ko igralec snema, pa je pod stalnim pritiskom zaradi nastopanja pred občinstvom in kamerami, učenja besedila na pamet, potovanja in bivanja v nenavadnih in včasih neprijetnih razmerah in lokacijah.

Ugotovljeno je bilo, da so standardne vaje avtogenega treninga izredno koristne ne le pri nadzoru in obvladovanju teh različnih pritiskov, ampak tudi pri izboljšanju koncentracije in zmožnosti učenja besedila na pamet. Če igralci pred nastopom na odru ali pred kamero opravijo celotno serijo vaj avtogenega treninga, so pri igranju veliko boljši in učinkovitejši. Med igranjem lahko kot delno vajo uporabijo tudi geslo »Moj vrat in ramena so težki«, da bi nadzirali svojo raven stresa ter ostali mirni in samozavestni. Tako si veliko lažje zapomnijo svoje besedilo ter odigrajo svojo vlogo bolj učinkovito in prepričljivo, saj jih ne ovirata napetost in anksioznost, zaradi katerih lahko otrpnejo. To pa ne pomeni, da več ne občutijo adrenalinskega vznemirjenja, ki je za nekatere posameznike ključno; naučijo se ga uporabiti sebi v prid. Razbremenilne vaje so lahko zelo učinkovite tudi pri odpravljanju neželenega stresa, napetosti in čustev iz različnih delov telesa.

Pozitivne afirmacije (9. srečanje) se lahko uporabijo za lajšanje nekaterih težav, kot je pomanjkanje samozavesti.

Našo koncentracijo lahko ovira veliko dejavnikov. Tak učinek imajo številne zdravstvene težave, zlasti tiste, ki vplivajo na živčni sistem. Najpogostejša vzroka motene ali zmanjšane koncentracije pa sta morda zgolj nezadostno vztrajanje pri posvečanju pozornosti obravnavani temi in prisotnost določene mere stresa, anksioznosti, depresije ali kake druge psihološke težave. Ko se boste učili avtogenega treninga, bo vaša koncentracija med vajami sprva morda slaba. Bolj ko boste z vajami napredovali, bolj se boste lahko sprostili in s tem se vam bo izboljšala tudi zmožnost koncentracije.

Če opažate, da se je vaša zmožnost koncentracije poslabšala, zlasti v zadnjem času, poskušajte ugotoviti, zakaj. Če se vam zdi, da je vzrok zdravstvene narave, se o tem posvetujte s svojim zdravnikom. V nasprotnem primeru si morate zavestno prizadevati za izboljšanje koncentracije, tako da vsemu posvečate vso pozornost. Sprva bo to morda precej težko, vendar postane veliko lažje, ko vam posvečanje pozornosti preide v navado.

Poskrbite za ustrezno prehrano in dovolj vitaminskih dodatkov, saj je znano, da vitamini skupine B pomagajo pri pravilnem delovanju živčnega sistema.

Avtogeni trening je seveda zelo koristen, če je pomanjkanje koncentracije povezano s stresom, potlačenimi čustvi, anksioznostjo ali depresijo. Standardne vaje vam bodo pomagale zmanjšati stalno prisoten stres in s tem se vam bo, kot je bilo že omenjeno, močno izboljšala koncentracija tako v vsakdanjem življenju kot med vajami avtogenega treninga. Razbremenilne vaje so lahko zelo učinkovite pri spopadanju s kakršnimikoli globokimi, nerazrešenimi čustvenimi težavami in tudi z anksioznostjo, depresijo in razočaranjem.

Uporabite lahko seveda pozitivne afirmacije, ki ste se jih naučili na tečaju. Dodate lahko tudi naslednje:
»Vsemu posvečam večjo pozornost.«
»Zapomnim si, če se potrudim.«
»Vem, da je moj spomin odličen.« '
»Ves čas bom skoncentriran(-a).«
»Koncentracija je preprosta in se zgodi sama od sebe.«

Avtor: Kai Kermani (Velika Britanija)

Igranje je, razen za majhno število uspešnih posameznikov, zelo stresen in negotov poklic. Stres in posledična anksioznost pa nista omejena le na čas, ko igralec snema, temveč sta prisotna tudi v obdobjih med snemanji, ki jim olepševalno pravimo »počitek«. Vendar igralec oziroma igralka takrat še zdaleč ne počiva, saj se sooča z velikimi finančnimi in družbenimi obremenitvami, poleg tega pa se mora ves čas udeleževati avdicij. Ko igralec snema, pa je pod stalnim pritiskom zaradi nastopanja pred občinstvom in kamerami, učenja besedila na pamet, potovanja in bivanja v nenavadnih in včasih neprijetnih razmerah in lokacijah.

Ugotovljeno je bilo, da so standardne vaje avtogenega treninga izredno koristne ne le pri nadzoru in obvladovanju teh različnih pritiskov, ampak tudi pri izboljšanju koncentracije in zmožnosti učenja besedila na pamet. Če igralci pred nastopom na odru ali pred kamero opravijo celotno serijo vaj avtogenega treninga, so pri igranju veliko boljši in učinkovitejši. Med igranjem lahko kot delno vajo uporabijo tudi geslo »Moj vrat in ramena so težki«, da bi nadzirali svojo raven stresa ter ostali mirni in samozavestni. Tako si veliko lažje zapomnijo svoje besedilo ter odigrajo svojo vlogo bolj učinkovito in prepričljivo, saj jih ne ovirata napetost in anksioznost, zaradi katerih lahko otrpnejo. To pa ne pomeni, da več ne občutijo adrenalinskega vznemirjenja, ki je za nekatere posameznike ključno; naučijo se ga uporabiti sebi v prid. Razbremenilne vaje so lahko zelo učinkovite tudi pri odpravljanju neželenega stresa, napetosti in čustev iz različnih delov telesa.

Pozitivne afirmacije (9. srečanje) se lahko uporabijo za lajšanje nekaterih težav, kot je pomanjkanje samozavesti.