Posttravmatska stresna motnja ali posttravmatski stresni sindrom lahko nastane po travmatičnem dogodku, ki ogroža varnost posameznika ali ga postavi v brezupno stanje. Mnogo ljudi povezuje posttravmatsko stresno motnjo z vojaki, ki so bili v bitki, vendar je lahko vsaka izkušnja, ki je preobremenjujoča oz. travmatična, predvsem ko je nepredvidljiva ali ni pod nadzorom, sprožilec posttravmatske stresne motnje.
Posttravmatska stresna motnja (posttravmatski stresni sindrom) lahko prizadene tiste, ki so doživeli katastrofo, in tiste, ki so bili priča njenemu razdejanju, npr. da so pomagali pri reševanju (reševalci, policisti). PTSM lahko dobijo tudi prijatelji oz. družinski člani tistih, ki so doživeli travmatični dogodek.
Posttravmatska stresna motnja (posttravmatski stresni sindrom) se kaže pri vsaki osebi drugače in se najpogosteje razvije v urah ali nekaj dnevih po travmatičnem dogodku. Vendar se pri nekaterih razvije šele po nekaj tednih, mesecih ali celo letih.
Nekaj primerov, ki lahko sprožijo posttravmatsko stresno motnjo (posttravmatski stresni sindrom):
- vojna,
- naravne katastrofe,
- prometne nesreče, letalske nesreče,
- nenadna smrt ljubljene osebe,
- posilstvo,
- fizični napad,
- seksualna ali fizična zloraba,
- zapostavljanje v času otroštva ...
Razlika med PTSM in normalnim odzivom na travmo
Travmatični dogodki, ki lahko povzročilo posttravmatsko stresno motnjo (posttravmatski stresni sindrom) so tako obremenjujoči, da je normalno, da se na njih odzovemo stresno. Skoraj vsakdo, ki gre skozi travmatični dogodek, ima sprva nekaj znakov oz. simptomov te motnje, vendar z nekaj dnevi izginejo in posameznik lahko ponovno zaživi normalno življenje.
V primeru PTSM pa ti simptomi ne pojenjajo, ampak se iz tedna v teden stopnjujejo, zaradi česa se stanje poslabša.
Znaki in simptomi posttravmatske stresne motnje
Simptomi posttravmatske stresne motnje oz. posttravmatskega stresnega sindroma se lahko pojavijo nenadoma, postopno ali pa se pojavijo in čez čas izginejo. Navadno jih sproži nekaj, kar spominja na tragični dogodek (zvok, slika, besede, vonj).
Pri doživljanju posttravmatske stresne motnje ločimo tri glavne skupine simptomov:
1. Podoživljanje travmatičnega dogodka
- vsiljive, neprijetne misli o dogodku;
- živi spomini na nesrečo, kot da ponovno doživijo nesrečo;
- nočne more;
- občutki močnega obupa, ko se spominjajo travmatičnega dogodka;
- močne fizične reakcije ob spominu na dogodek (pospešeno bitje srca, pospešeno dihanje, slabost, napetost, potenje).
2. Izogibanje vsemu, kar spominja na travmo
- izogibanje krajem, dejavnostim, mislim ali občutkom, ki spominjajo na travmo;
- nezmožnost spominjanja pomembnih delov travme;
- izguba zanimanja za predhodne aktivnosti;
- občutek odtujenosti in čustvena otopelost;
- občutek omejene prihodnosti (ne bom se poročil/a, doživel/a visoke starosti ...).
3. Povečanje anksioznosti
- težave s spanjem;
- razdražljivost in izbruhi jeze;
- težave s koncentracijo;
- občutek krivde, sramu;
- zloraba alkohola, drog;
- občutki nezaupanja, izdaje;
- depresija in obup;
- samomorilne misli;
- občutek osamljenosti;
- bolečine.
Simptomi posttravmatske stresne motnje pri otrocih in mladostnikih
Simptomi pri otrocih, še posebej zelo majhnih, so lahko drugačni kot pri odraslih:
- strah pred ločitvijo od staršev;
- izguba prej pridobljene navade, spretnosti (težave iti sam na stranišče);
- težave s spanjem in nočne more, brez povezanosti in vsebine;
- žalostna in kompulzivna igra, kjer je tematika povezana s travmo;
- novi strahovi in anksioznost, ki ni povezana s travmo (npr. strah pred pošastmi);
- uprizarjanje travme skozi igro; zgodbe, risbe;
- bolečine brez vidnega vzroka;
- razdražljivost in agresija.
Vzroki posttravmatske stresne motnje
Čeprav ni mogoče predvideti, kdo bo zbolel za PTSM, so prisotni nekateri dejavniki tveganja, ki bi lahko prispevali k ranljivosti.
Dejavniki tveganja so v veliki večini odvisni od same travme. Bolj kot je travma resna, dlje kot traja, večja je verjetnost za resno obolenje. Tiste travme, ki so jih povzročili ljudje namenoma, kot npr. posilstvo, napad, mučenje, so bolj travmatične kot nesreče. Pomembno je tudi, ali je bil dogodek nepričakovan, nekontroliran in brez možnosti pobega.
Dejavniki tveganja so tudi:
- predhodne travmatične izkušnje, posebno v mladosti;
- zgodovina PTSM ali depresije;
- zgodovina fizične ali spolne zlorabe;
- zgodovina zlorabe substanc (alkohol, droge);
- predhodna depresija, anksioznost in druge duševne bolezni;
- visok nivo stresa v življenju.
Zdravljenje
Vedenjska in kognitivno vedenjska terapija (KVT)
KVT je uspešna metoda zdravljenja posttravmatske stresne motnje. Pri tej metodi se poskuša zamenjati vzorce razmišljanja, ki povzročajo negativna čustva. Posameznik se nauči prepoznati misli, ki ga strašijo ali vznemirijo, in jih zamenjati z manj obremenjujočimi. Cilj je, da posameznik razume, kako določene mislil povzročijo s PTSM povezane težave.
Terapija postopnega izpostavljanja
Pri tej terapiji se posameznika v mislih pelje skozi travmatični dogodek, tako da uspešno procesira svoja čustva in spomine na travmo. Lahko je izpostavljanje namišljeno ali pa realno. Rezultati izpostavljanja travmi so precej spodbudni.
Medosebna psihoterapija
Ta oblika terapije se je brez izpostavljanja travmi izkazala za uspešno.
Zdravila
Za zdravljenje posttravmatske stresne motnje se uporablja veliko zdravil, vendar povsem jasne izbire načina zdravljenja ni. Pri podoživljanju, pretirani pazljivosti, vzburjenosti oz. t. i. pozitivnih simptomih zdravila bolj pomagajo kot pri izogibanju in socialnem umiku. Terapija naj bi trajala vsaj 6–8 tednov.
SSRI oz antidepresivi, ki delujejo na serotoninske receptorje
Ta zdravila se najpogosteje uporabljajo za zdravljenje posttravmatske stresne motnje in vključujejo zdravilne učinkovine kot so:
- escitalopram (Cipralex, Ecytara, Elicea, Escitaham, Escitalopram Teva)
- citalpram (Cipramil, Citalon, Citalopram Torrex, Citalox, Oropram)
- sertralin (Zoloft, Asentra, Mapron, Sertralin Actavis, Sertralin TEVA, Sertiva)
- fluoksetin (Prozac, Portal, Fluval, Fodiss, Salipax)
- paroksetin (Seroxat, Plisil, Paroxat, Paroksetin Teva, Parogen, Paluxon)
Uporabljajo se tudi bupropion-NDRI-(Wellbutrin), antiepileptiki, stabilizatorji razpoloženja (Tegretol, Topomax), uspavala (Sanval) pri motnjah spanca. Lamotrigin (Lamictal) se je izkazal pri podoživljanju travme, izogibanju in čustveni otopelosti. Valprojska kislina (Depakine) pa zmanjša razdražljivost, agresijo in impulzivnost. Risperidon (Risperdal) se uporablja pri disociaciji, motnjah razpoloženja in agresivnem vedenju. Pomirjevala se uporabljajo za ublažitev anksioznosti na kratek rok, vendar obstajajo dokazi, da benzodiazepini povzročajo poslabšanje PTSM. Prav tako imajo pomirjevala veliko stranskih učinkov, odtegnitvene simptome in povzročajo odvisnost.
V primerih visoke anksizonost lahko vadijo osebe tudi sprostitvene tehnike.
