Obsesivno kompulzivna motnja (OKM) je anksiozna motnja, katero zaznamujejo vsiljive misli (obsesije), ki povzročajo nelagodje, strah, skrbi. Običajno to anksioznost spremljajo ponavljajoča se vedenja, s katerimi želijo posamezniki olajšati nelagodje t. i. kompulzivna vedenja. Simptomi obsesivne kompulzivne motnje so pretirano umivanje ali čiščenje; pogosto preverjanje (npr. če so vrata zaklenjena, če je hladilnik odprt ...); kopičenje stvari; preobremenjenost z mislimi o spolnosti, nasilju, religiji; izogibanje določenim številkam; rituali odpiranja, zaklepanja vrat preden posameznik zapusti sobo. Vsi omenjeni simptomi so obremenjujoči in so pogosti vzrok močnih čustvenih in finančnih težav. Dejanja, ki jih počnejo ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo, lahko delujejo paranoidno in celo psihotično. Mnogi prepoznajo svoja dejanja kot nenavadna, neracionalna, kar jih lahko dodatno obremenjuje.

Obsesivno kompulzivna motnja je v ZDA četrta najbolj pogosta diagnoza duševne motnje in prizadene 2 % populacije. Za obsesivno kompulzivno motnjo lahko zbolijo tako otroci in najstniki kot tudi odrasli. Pri skoraj polovici se je motnja pojavila že v otroštvu in se nato prenesla v odraslo dobo.

Čeprav vedenje navadno meji na nenormalno, odklonsko, izstopajoče, pa obsesivna kompulzivna motnja korelira z nadpovprečno inteligentnostjo. Posamezniki, ki trpijo za obsesivno kompulzivno motnjo, so navadno zelo dovzetni za malenkosti in pozorni na detajle, se izogibajo nevarnostim, previdno planirajo, so pretirano odgovorni in porabijo veliko časa za pomembne odločitve.

Simptomi

Obsesije so misli, ki se pojavijo in so prisotne kljub temu, da jih posameznik poskuša ignorirati ali se z njimi soočiti. Ljudje, ki trpijo za obsesivno kompulzivno motnjo, se pogosto kompulzivno vedejo. Kot kompulzivno vedenje označujemo dejanja, s katerimi si blažijo anksioznost, ki jo prinašajo obsesivne misli. Obsesije se od posameznika do posameznika razlikujejo in jih le-ti lahko doživljajo bolj ali manj doživeto. Neka preprosta obsesija je lahko povezana npr. z neurejenostjo prostora, neskladjem, ki onemogoča normalno življenje.

Kot močnejšo obsesijo pa bi lahko označili prezaposlenost z mislimi, predstavami, da neka oseba, ki ji je posameznik blizu, umira. Druge obsesije so lahko skrbi, da bo njih ali njihove ljubljene bog, hudič ali neka bolezen prizadela.

Določene posameznike, ki zbolevajo za obsesivno kompulzivno motnjo, lahko preganjajo misli in predstave o spolnih odnosih, ki so neprijetni, morbidni ipd. (npr. spolni odnosi z neznanci, znanci, starši, otroki, živalmi, homoseksualni spolni odnosi ...), kar je lahko zanje še posebej obremenjujoče, sploh če se to konstantno ponavlja. »Povprečnim ljudem« občasno lahko pomislijo na neko neprijetno seksualno situacijo, vendar temu ne posvečajo tolikšne pozornosti in pozabijo, da so na kaj takega sploh kdaj pomislili. Pri ljudeh z obsesivno kompulzivno motnjo pa je ravno obratno, te misli jih pretirano zaposlujejo, hkrati pa se posledično še obremenjujejo, kako so sploh lahko pomislil na kaj takega. Lahko se celo zgodi, da zaradi misli, ki jih imajo, podvomijo v svojo spolno usmerjenost ali pa se pojavi bojazen, da bodo te vsiljive misli tudi izpeljali in se nato obrnejo proti sebi, si očitajo negativnost, izprijenost, hudobnost.

Kompulzivna dejanja

Nekateri ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo (OKM) opravljajo rituale (kompulzivno vedenje), ker mislijo, da se bodo na ta način znebili anksioznosti. Oseba z OKM je prepričana, da mora opraviti določene rituale, da bi s tem npr. preprečila nek grozen dogodek ali da bi se znebila svojih nenavadnih misli. Ljudje z OKM se zavedajo, da so njihove misli in vedenja neracionalna, vendar čutijo, da morajo opraviti kompulzije, da se jih znebijo.

Kompulzivna dejanja so lahko štetje korakov na nek ponavljajoč se način ali ponavljanje določenih dejanj, ki so povezana s številkami ali vzorci. Ljudje si lahko neprestano umivajo roke (v skrajnem primeru tako dolgo, da pride do poškodb kože), skrbijo, da so določeni predmeti poravnani, večkrat preverijo, če je avto zaklenjen, prižigajo ali ugašajo luči, imajo zaklenjena vrata ves čas in to večkrat preverijo, se dotikajo določenih predmetov, preden zapustijo sobo, ipd.

Ljudje se zanašajo na to, da bodo s svojimi ponavljanji ubežali obsesivnim mislim, čeprav vedo, da je olajšanje kratkotrajno in da se bodo misli kmalu vrnile. Nekateri tudi uporabljajo kompulzivna dejanja, da preprečijo pojav vsiljivih misli.

Poleg strahu in anksioznosti, ki spremljata obsesivno kompulzivno motnjo, pa lahko oboleli vsak dan po več ur izvajajo omenjena kompulzivna dejanja. V teh situacijah posameznik ne zmore opravljati svojih dolžnosti in vlog, ki jih ima v življenju.

Obsesivna motnja brez vidnih kompulzij

Pri več kot polovici primerov obolelih za OKM se obsesivna kompulzivna motnja kaže tudi brez kompulzij. Osebe s to obliko motnje se izogibajo situacijam, ki bi lahko povzročile obsesije, ali pa imajo miselne rituale, s katerimi se poskušajo le-tem izogniti. Rezultat izogibanj je lahko zapostavljanje svojih dolžnosti in vlog.

Skupna pojavnost bolezni (komorbidnost)

Ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo lahko trpijo še za drugimi boleznimi, kot so depresija, generalizirana anksiozna motnja, anoreksija, socialna anksioznost, bulimija, Tourettov sindrom, Aspergerjev sindrom ... Obstaja tudi povezava med obsesivno kompulzivno motnjo in odvisnostjo od drog, pri čemer pride do zlorabe drog najverjetneje zaradi lajšanja obsesij. Pogosto se skupaj z OKM pojavljajo tudi panični napadi. Pri posameznikih z OKM, ki trpijo še za depresijo, pa je zaznati tudi večjo nagnjenost k samomoru.

Vzroki

Splošno je sprejeto, da so vzroki za razvoj obsesivne kompulzivne motnje tako psihološki kot tudi biološki, čeprav se med seboj razlikujejo.

Biološki vzroki

Obsesivno kompulzivno motnjo so povezali z abnormalnostmi pri serotoninu (nevrotransmitorju v možganih) , čeprav bi bile te abnormalnosti lahko ali vzrok ali posledica te motnje. Serotonin povezujejo z uravnavanjem anksioznosti in predpostavlja se, da ga je pri osebah z OKM premalo. Ta predpostavljanja pa so podprta z odzivnostjo oseb z OKM od zdravil (SSRI), ki delujejo na serotoninske receptorje.

V 45–65 % primerov ima OKM pri otrocih dedno osnovo. Tam, kjer se razvije motnja že pri otrocih, je dedni faktor višji. Poleg tega ima velik vpliv tudi okolje, tako da dedna osnova ni dokončno raziskana.

Zdravljenje

Vedenjska terapija, kognitivno vedenjska terapija in zdravila naj bi bila prva izbira pri zdravljenju obsesivne kompulzivne motnje. Kot dobra se izkaže tudi psihodinamična psihoterapija. Psihoterapija skupaj z zdravili naj bi bila bolj uspešna kot psihoterapija ali zdravila posamično.

Zdravila

Za zdravljenje obsesivne kompulzivne motnje se uporabljajo podobna zdravila, kot so tista za zdravljene depresije, npr.:

• escitalopram (Cipralex, Ecytara, Elicea, Escitaham, Escitalopram Teva)
• citalpram (Cipramil, Citalon, Citalopram Torrex, Citalox, Oropram)
• sertralin (Zoloft, Asentra, Mapron, Sertralin Actavis, Sertralin TEVA, Sertiva)
• fluoksetin (Prozac, Portal, Fluval, Fodiss, Salipax)
• paroksetin (Seroxat, Plisil, Paroxat, Paroksetin Teva, Parogen, Paluxon)

Ta zdravila delujejo na serotonin in začnejo delovati kasneje kot pri zdravljenju depresije (potrebujejo 2–3 mesece). Prav tako osebe z OKM potrebujejo visoke odmerke v primerjavi z odmerki za zdravljenje anksioznosti ali depresije.

Vir: Wikipedia