Beseda agorafobija izvira iz stare grške besede agora, kar pomeni kraj zbiranja ali trg. Agorafobija je motnja, ki vključuje anksioznost in močan strah, ki se pojavljata predvsem kadar se posameznik znajde v gneči ali nasploh v odprtem prostoru. Gre torej za strah pred odprtimi prostori.
Pri anksioznih motnjah je posameznik dlje časa izpostavljen stresu. Ena od anksioznih motenj je tudi panična motnja, kjer se panični napadi pojavljajo nenadoma, brez opozorila.
Agorafobija je strah pred odprtimi prostori, kjer je navadno veliko ljudi in ni možnosti, da bi se lahko varno izognili novim paničnim napadom. Hkrati je tudi posledica strahu pred paničnim napadom in posledica nenehnega izogibanja krajem in dogodkom, ki bi morda lahko sprožili nov panični napad (obisk gledališča, nakupovalnega središča, vožnja po avtocesti ipd.). V najslabšem primeru posameznik več ne zapusti svojega doma in bližnje okolice, saj meni, da bi drugače lahko doživel nov panični napad.
Kaj povzroči agorafobijo
Trenutno še ni jasno znano, kaj povzroča agorafobijo in panično motnjo. Morda so za to odgovorni deli možganov, ki so povezani s kontroliranjem strahu, ali na drugi strani genetika, okolje in predvsem tudi način življenja. Znano je, da se agorafobija razvije kot posledica paničnih napadov, vendar tudi za slednje še ni jasnih dokazov, kaj natančno jih povzroča.
Znaki in simptomi agorafobije
Agorafobija se kaže v kombinaciji strahov, različnih občutij in telesnih simptomov. Ljudje s to motnjo, če se ne zdravijo, pogosto dlje časa ostajajo doma. Pogosti strahovi, s katerimi se soočajo, so:
- strah biti sami,
- strah pred kraji, kjer je veliko ljudi (nakupovalni centri, gledališča, ipd.),
- strah pred odprtimi prostori,
- strah pred kraji, kjer pobeg ni možen (dvigala, javni prevozi),
- strah pred izgubo samokontrole v javnosti,
- strah pred smrtjo.
Ljudi z agorafobijo se lahko lotevajo naslednja občutenja:
- občutek odcepljenosti od drugih,
- občutek brezupa,
- občutek vznemirjenosti,
- občutek, da bodo izgubili kontrolo nad sabo,
- občutek, da njihovo telo ni resnično.
Posamezniki lahko sčasoma postanejo odvisni od drugih in so za dalj časa »priklenjeni« na dom. Poleg naštetih strahov in čustev imajo lahko tudi fizične simptome:
- bolečina, tiščanje v prsih,
- omotica,
- razbijanje srca,
- zmanjkovanje sape,
- potenje,
- tresenje,
- slabost, driska,
- zardevanje,
- dušenje.
Ljudje, ki doživljajo panične napade, spremenijo svoje vedenje in obnašanje doma, v službi ali šoli. Lahko se začno izogibat situacijam, ki bi lahko povzročile panični napad. Lahko postanejo žalostni, depresivni, s samomorilskimi nagnjenji ali pa začno zlorabljati alkohol ali droge.
Diagnozo agorafobije običajno postavi zdravnik ali psihiater, ko prouči vse znake in simptome. Pri tem so lahko posamezniku v pomoč in oporo tudi družina in prijatelji. Včasih je potrebno narediti tudi obširnejši zdravstveni pregled, da se izloči druge zdravstvene težave.
Diagnoza agorafobije
Za postavitev diagnoze je potrebno občutiti anksioznost ali izjemen strah pri vsaj dveh ali več situacijah, kjer bi lahko težko ubežali ali dobili pomoč:
- na javnem prevozu,
- v odprtih prostorih,
- v zaprtih prostorih,
- v gneči ali vrsti,
- ko ste daleč od doma in sami.
Dodatni kriteriji za postavitev diagnoze zajemajo še:
- strah ali anksioznost kot odziv na neko točno določeno situacijo,
- pretiran strah pred dejansko nevarnostjo v določeni situaciji,
- izogibanje določenih situacij ali potreba po drugih ljudeh, da se namesto vas soočijo s problemom,
- težko vztrajanje v določenih situacijah z izjemnim stresom in težavami,
- dolgotrajna fobija in izogibanje.
Zdravljenje agorafobije
Agorafobijo se običajno zdravi z zdravili in psihoterapijo. Ljudje se pogosto dobo odzovejo na zdravljenje, vendar je pomembno, da posameznika pričnemo zdraviti čim prej.
-
Zdravila
Zdravnik ali psihiater običajno predpiše naslednja zdravila:
- antidepresive – ti vplivajo na serotonin (SSRI) in se jih pogosto uporablja za zdravljenje panične motnje z agorafobijo;
- anksiolitike – pomirjevala, poznana kot benzodiazepini, ki jih pripisujejo v obdobjih izjemne anksioznosti. Priporočljivo bi jih bilo uporabljati samo za najtežje napade anksioznosti, saj lahko povzročajo odvisnost.
Zdravnik lahko počasi poveča odmerek zdravil na začetku zdravljenja in ga počasi zmanjšuje ob prenehanju, kajti na začetku in na koncu zdravljenja lahko pride do podobnih simptomov kot pri paničnem napadu.
-
Psihoterapija
Pri psihoterapiji, ki vključuje delo s terapevtom, se zmanjšuje simptome anksioznosti, posameznik pa se posledično bolje počuti in lažje funkcionira.
Ena najučinkovitejših terapij je kognitivno vedenjska terapija (KVT). Uporablja se za zdravljenje anksioznih motenj, vključno z agorafobijo. Osredotoča se na spremembo misli, ki povzročajo anksiozno motnjo. Lahko vključuje naslednje ukrepe (pogosto so terapije pri pacientih doma za lažjo pomoč), ki pacientu pokažejo:
- da ni verjetno, da se strahovi, ki jih imajo, uresničijo,
- da se anksioznost sčasoma zmanjša in da se simptome da premagati,
- kako zmanjšati simptome agorafobije, kako razumeti popačene predstave, ki jih imajo o stresnih situacijah,
- kako prepoznati in zamenjati misli, ki povzročijo paniko,
- kako prenašati stres,
- kako premagati situacije, ki povzročajo paniko.
Dokazano je, da podpora družine pomaga pri zdravljenju agorafobije. Zato je pomembno, da je družina vključena v zdravljenje in ne povzroča dodatnega bremena trpečemu.
Poleg naštetih metod zdravljenja, lahko posameznik tudi sam nekaj stori za boljše počutje in hitrejše okrevanje:
- upoštevanje načrta zdravljenja,
- učenje sprostitvenih tehnik (avtogeni trening, joga, meditacija ...)
- soočanje s strahovi,
- skrb za telesno aktivnost,
- skrb za dober spanec,
- izogibanje alkoholu in drogam.
